»Tiste žalosti nimam rada. Rada živim. Rada imam žive barve, žive ljudi, žive otroke.«

»Niso bili samo številke, bili so otroci. Otroci človeštva, popolnoma nič krivi. In so umrli. Zakaj.«

»Otroci niso ničesar krivi. Krivi so starši, ki se ne trudijo dovolj.«

»Nisem kriv, še enkrat povem, da nisem kriv.«

»Rekla ji je namreč, da je njen otrok živ in naj ga išče.«

»Ne, da smo krivi za vojno, ampak krivi smo, da smo izvolili Miloševića.«

»Pa lahko noč, otroci! In naj živi domišljija!«

»On je otrok. Je temnopolt in živi v svetu, kjer morajo otroci, kot je on, prehitro odrasti.«

»Vlado je bil kot otrok takšen, kot je vsak otrok. Živ, radoveden, nagajiv, že takrat je rad pomagal.«